Osebna zgodba: hematom v malih možganih

"V Soči so mi pokazali pot, vse drugo je odvisno od mene."

Zgodba Bojana Forjana je presunljiva in srce parajoča, a hkrati vliva pogum in optimizem. Začela se je pred 25 leti, ko je Bojan pri vihravih 13 letih doživel hudo travmatsko poškodbo možganov. V domačih Bratoncih v Prekmurju je med vožnjo s kolesom zadel ob parkirani avto. Konica antene na prtljažniku avtomobila se mu je zapičila v očesni kotiček in v nenadnem preplahu je omahnil vznak. Z glavo je zadel ob tla in za hip nezavesten obležal … Hematom v malih možganih, centralne motnje ravnotežja na desni strani, mravljinčenje. Začela se je nova etapa v njegovem življenju.

Počitnice preživljal v Soči

Zdravljenje se je začelo v Splošni bolnišnici Rakičan v Murski Soboti. Sprva so največ pozornosti posvečali Bojanovemu dvojnemu vidu, za katerega so domnevali, da se je pojavil zaradi mehanske poškodbe. Računalniška tomografija pa je pokazala hematom v možganskem deblu. Tri dni so ga vzdrževali v umetni komi, nato se je ob strokovni pomoči počasi začel postavljati na noge in hoditi. Vaj za fokusacijo vida in prizmatičnih očal ni maral, vedel je, da so težave z vidom povezane z motnjami ravnotežja. K sreči je bil kmalu sprejet na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut (URI) Soča v Ljubljani in od šestega razreda osnovne šole nato tam preživljal tudi večino svojih šolskih počitnic. Soča je postala njegov drugi dom, lečeča zdravnica na otroškem oddelku URI Soča prim. Hermina Damjan, dr. med., pa njegova druga mama.


Športno aktiven in pripravljen na nove izzive

Težave z dvojnim vidom so po štirih mesecih izzvenele, ostale pa so motnje ravnotežja in težave s hojo, a je bilo Bojanu v tem času najtežje sprejeti, da ne more igrati kitare, kar je prej zelo rad počel, razblinile pa so se tudi njegove sanje o tem, da bo postal nogometni vratar. Zgodba Bojana Forjana je presunljiva in srce parajoča, a hkrati vliva pogum in optimizem.

Začela se je pred 25 leti, ko je Bojan pri vihravih 13 letih doživel hudo travmatsko poškodbo možganov. V domačih Bratoncih v Prekmurju je med vožnjo s kolesom zadel ob parkirani avto. Konica antene na prtljažniku avtomobila se mu je zapičila v očesni kotiček in v nenadnem preplahu je omahnil vznak. Z glavo je zadel ob tla in za hip nezavesten obležal … Hematom v malih možganih, centralne motnje ravnotežja na desni strani, mravljinčenje. Začela se je nova etapa v njegovem življenju. Toda pol leta po nesreči je že bil na nogometni tekmi, čeprav je žogo potem še dolgo časa brcal povsem instinktivno.

V puberteti si je dal duška; pri ničemer se ni omejeval, z vrstniki je hodil na tekme, žure, se zabaval. Po končani srednji ekonomski šoli se je vpisal na fakulteto in danes je polno zaposlen kot administrator na občini Beltinci. Pri delu ne more iz svoje kože, nenehno je v akciji, njegov delovnik je dinamičen, daleč od predstav o zasedenem pisarniškem mačku. Vozi avto, pogosto je na medobčinskih terenih, je športno aktiven in pripravljen na nove izzive.

Terapija je trdo delo

Bojan ima nadvse realističen in luciden pogled na možgansko poškodbo in njene posledice. Kot pravi, se čudeži ne dogajajo:

Terapije v Soči mi veliko pomenijo, vanje ogromno vložim in hočem, da po koncu od mene vse teče. Tu so mi pokazali možnosti in nakazali smer, kaj vse se da v mojem primeru, vse drugo pa je odvisno od mene. Nekaj povsem drugega je, če imaš okvaro zaradi nesreče, kot če je motnja že prirojena. Pasivno čakati na čudežno delovanje terapije bi bilo veliko premalo. Pomembna sta človeški značaj in trdna volja, da drugo narediš sam, 

se zaveda. Prilagodljiv, vztrajen in športen, kot je, se je po poškodbi za osnovne opravilne funkcije – od hranjenja, pisanja do drugih vrst manualnega dela – priučil uporabe leve roke, ki je zdaj dominantna. Drugih spremljajočih težav, ki se po tovrstnih poškodbah lahko pojavijo in so tudi pogoste (na primer motnje okusa, sluha, voha in požiranja, vrtoglavica, glavoboli), Bojan ni imel.

In katere terapije mu najbolj pomagajo? Od različnih terapevtskih postopkov v rehabilitacijski obravnavi po možganski poškodbi, na primer serijskega mavčenja, terapij z elastičnim lepilnim trakom, vibracijske terapije, terapije z udarnimi valovi, elektrostimulacije, terapevtskega ultrazvoka, sta zanj najoptimalnejši hidroterapija in fizioterapija. Voda je pomemben aktivator, v njej lahko naredi nekatere gibe, denimo izteg prstov na roki, kar je zanj sicer veliko težje.

Aplikacija botulinskega toksina tipa A

Možganska poškodba, ki je doletela Bojana, je prinesla tudi bolečine v mišicah, mišične krče, pareze, moteno motoriko in spastičnost oziroma trajno aktivacijo in krčenje mišičnih skupin. To je vodilo do odločitve za uporabo botulinskega toksina tipa A, mišičnega relaksanta, ki sprošča zategnjene mišice. Pod strokovno obravnavo mag. Klemna Grabljevca, dr. med., spec. fizikalne in rehabilitacijske medicine v Soči, ga na nekaj mesecev prejema od leta 2009. Takrat preživi po dva tedna na inštitutu, kjer je, kot je hudomušno pripomnil, po polovički abrahama, kolikor časa že trajajo njegovi pogosti obiski, postal že inventar.

Glede delovanja botulinskega toksina je pojasnil, da so spremembe vsekakor opazne, saj se mu je že dodobra izboljšal pincetni prijem, tudi roka sodeluje pri hoji, lahko premakne roko in ob pomoči hidroterapije celo iztegne prste na roki. Zaradi učinkovanja botulinskega toksina so mišice nekaj časa zelo zmehčane in ohlapne, kar pomeni, da mora za utrjevanje moči toliko več narediti sam:

Sproščanje in vaje za moč gredo z roko v roki. Kolikor bolj mi sredstvo omehča zategnjene dele, toliko bolj jih moram utrditi. Tečem, plavam, dvigujem uteži, delam prilagojene vaje z obročki, elastičnimi trakovi, raztegujem vzmeti, 

pove. Če bi botulin ocenil z lestvico od ena do deset, kjer je ena najslabše, deset pa najboljše, bi mu prisodil slabo devetko, saj bi si želel, da bi bil njegov učinek trajnejši. A Bojan pravi, da bi mu bilo brez botulina zdaj veliko težje.

Moja močna želja je, da ohranim stanje takšno, kakršno je, da se mi ne poslabša, 

pove. Bojanov športni duh, energija, motivacija, odločnost in trdna volja so nalezljivi. Če ne poznaš njegove zgodbe, niti ne opaziš, da je drugačen. Kot tudi tega ne, da izteg prstov na roki ni za vsakogar in vselej nekaj samoumevnega.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Viva, Medicina in ljudje, november 2020